forum.stripovi.com
forum.stripovi.com
Home | Profile | Register | Active Topics | Active Polls | Aukcije | Private Messages | Members | Search | FAQ
Username:
Password:
Save Password
Forgot your Password?

 All Forums
 Stripovi
 Stripovi
 Zoran Smiljanic intervju
 New Topic New Poll New Poll
 Topic Locked
Author Previous Topic Topic Next Topic  

mike
Senior Member

Slovenia
2803 Posts

Member since 04/11/2001

Posted - 20/02/2006 : 23:35:40  Show Profile Show Extended Profile  Send mike a Private Message
A must read za sve! Ko ne zna o kome se radi, trkom po Q nr.9 i na citanje!


Hinavsko navijam za partizane
MALICEV Patricija, Sob 18.02.2006 (Delo, Sobotna priloga)

Zoran Smiljanic ni fanaticen bralec stripov, ceprav jih je sam narisal na desetine. Redko naleti na takega, ki bi ga res nakuril in navdušil. Zagor in Komandant Mark se mu zdita preotrocja, japonski stripi prehistericni, ameriški superheroji presterilni, Stripburger pa prevec intelektualisticen. Ostaja pri francosko-belgijskih. Ko je bil majhen, je trdno verjel, da bo, ko bo enkrat velik, na las podoben junaku iz stripov: pogumen, lep, vitek, s kavbojskim klobukom na glavi, koltom za pasom in v obleki iz jelenjega usnja in resicami. Neustrašen borec za poštenje in pravico. Ceprav da se njegova pricakovanja nekako niso izšla, je strip postal središce njegovega življenja. V Mladini je prejšnji teden izšla zadnja epizoda prvega dela stripa Meksikajnarji, zgodbe o slovenskih vojakih, ki so se leta 1864 za cesarja Maksimiljana šli borit v Mehiko. Meksikajnarji so, pravi, zadnja velika romanticna pustolovšcina.

Kakšno je bilo vaše stripovsko odrašcanje?

Odrasel sem predvsem ob Zlatni seriji in Lunovem Magnus stripu, izdajah italijanskega založnika Bonellija in špageti vesternih. Ker so oboji govorili o prigodah z Divjega zahoda, sem bil trdno preprican, da so ameriški. No, nazadnje se je izkazalo, da niso ameriški, pac pa italijanski. Zaradi partizanskih stripov in filmov sem bil preprican tudi, da živim v najboljši državi na svetu. Tudi to se je pozneje izkazalo za veliko zablodo. Ja, stripi so pri mojem otroštvu krivi za marsikatero iluzijo, ki sem jo pozneje drago placal. Starši, ucitelji in družba so me lepo opozarjali, da strip kvarno vpliva name, da je šund, vendar jim nisem verjel. Zdaj pa imam.

Kaj pa pozneje? Kdaj ste se odlocili da boste risali stripe?

Ko sem bil star kakšnih petnajst let, sem bil že skoraj na tem, da preneham brati stripe. Tisto, kar sem bral kot otrok, me ni vec zadovoljevalo, stripov, ki bi pokrivali moja nova zanimanja, pa ni bilo. Vecina tistih, ki so brali stripe v otroštvu, preneha s stripi nekje v puberteti, ko se zacne oblikovati abstraktno mišljenje. Nekako tako kot prenehaš s slikanicami. Na nesreco pa me strip ni hotel izpustiti iz svojih krempljev. V roke so mi prišli drugacni, novi, alternativni stripi v revijah Metal Hurlant in Alter Linus. Stripi, ki so bili graficno, risarsko in scenaristicno totalno drugacni od vsega, kar sem do tedaj videl. Stripi, ki so šli cez vse meje in ki so me opijali do nezavesti. Avtorji, ki so imeli magicna imena, kot so Moebius, Bilal, Tardi, Druillett, Corben… Takrat sem bil kuhan in pecen. Rekel sem si, tudi jaz bi rad tako… In sem zacel risati.

Kakšni stripi se danes berejo v Sloveniji?

Lastnik striparnice Buch Sandi Buch mi je postregel s podatkom, da velika vecina bralcev stripov prisega na Zagorja, od naših pa Mikija Mustra. Torej stripi, ki so izhajali pred vec kot tridesetimi leti. Zagor, pa tudi drugi Bonellijevi junaki so na podrocju nekdanje Jugoslavije postali absoluten hit, kult in še danes se držijo trdno v sedlu. Poleg Italije in Jugoslavije je bila edina država, kjer so se Bonellijevi stripi tako usodno prijeli, le še Turcija. Videti je, da so naši bralci stripov otroci, ki se ne morejo ali nocejo odklopiti iz otroštva. Nasploh je za bralce stripov znacilna fiksacija na enega junaka. Ko ga vzamejo za svojega, so mu zvesti do konca. In ne pogledajo vec nobenega drugega. Kar se mene tice, ob tovrstnih stripih sem odrašcal, vendar me danes nanje razen sentimentalnih custev ne veže cisto nic vec.

Drži, da je vecina slovenskih intelektualcev med štiridesetim in petdesetim svoj svetovni nazor oblikovala s prebiranjem stripov?

Ja, najbrž bo kar držalo. Povej mi, kateri strip si bral kot otrok, in povem ti, v kateri stranki si. Ceprav si ne predstavljam ravno, kakšne stripe je v otroštvu prebiral, denimo Janez Drnovšek.

Kakšen je clovek, ki je bral Alana Forda?

Mislim, da je Alan Ford mladostno ctivo za levicarje in liberalce. Vsak, ki da kaj nase, se ponaša, da je v mladosti bral Alana Forda. Jaz osebno imam z njim same težave. Konec 60. let ko sem dobil prvo številko v roke, sem bil nad njim seveda ocaran. Tista nemogoca kombinacija crnega humorja, socialne brezizhodnosti, luzerskih in grdih junakov ter sveže risbe je bila za tisti cas revolucionarna. Toda dobrih, kvalitetnih Alanov Fordov je izšlo le kakih 20, 25, vse ostalo je potem postalo industrija in štanca, brez originalnih avtorjev. Vsakokrat ko koga spoznam in pride do tega, da rišem stripe, mi rece, 'aja, aha, stripi, jaz sem pa bral Alana Forda, meni je pa Alan Ford všec, kako se pa tebi zdi Alan Ford?.' To mi gre že pocasi na jetra. Kot da se je cas ustavil po Alanu Fordu. Kot da Magnus ne bi narisal nicesar vec. Sit sem že tega Alana Forda. Nocem vec slišati zanj. Zdaj tvegam, da se bom s to bogokletno izjavo zameril njegovim fenom. (smeh)

Kaj torej priporocate tistim, ki so brali Zagorja in Alana Forda, da zacno brati zdaj, pri tridesetih, štiridesetih?

Ne bi rad priporocal obveznega ctiva. Ce se notranji svetovi bralca pokrijejo s tistimi od avtorja, imamo uspešno simbiozo, tako rekoc ljubezensko razmerje, ki lahko traja dolgo, dolgo casa. Okej, kljub temu bom navedel en strip, ki me kod bralca fascinira, kot avtorja pa spravlja v obup: gre za strip serijo scenarista Cothiasa in risarja Julliarda, sestavljen iz sedmih abumov z naslovom (v prostem prevodu) Sedem življenj skobca. Nekaj je bilo objavljeno v Hrvaški in Srbiji, lepo bi bilo, ce bi izdali vseh sedem delov.

Drži, da stripe bere vec moških kot žensk, podobno kot pri gledanju vesternov?

Mislim, da drži. Punce so že po definiciji bolj zrele od fantov, zato je logicno, da so jim stripi preotrocji. Kot tisti, ki jih berejo. Risanje stripov, v nasprotju z denimo rock glasbo nikoli ni pripeljalo do tega, da bi dobil kakšno punco. Prej nasprotno. Kolikor se spomnim, smo fantje brali Karla Maya in Julesa Verna, punce pa ljubezenske Vikend romane.

Bolj Heidi, verjetno.

Ne bi vedel. Clovek, ki ima rad stripe in vesterne, pac težko sodi o nežnejšemu spolu. Branje stripov pa zahteva otroka v tebi. Punce hitro odrastejo, fantje pa ostajamo vecni otroci, ki se tudi globoko v zrelih letih trapimo s stripi. Poznam moške, ki so poroceni, imajo otroke, hodijo v službo, pa zmecejo ogromne denarje za zbirke stripov, ki bi bile bolj primerne za njihove otroke.

Leta 1987 je Ivo Štandeker zapisal, da je v okviru osnovnih žanrskih usmeritev sodobnega stripa znanstvena fantastika 'out' zgodovina pa 'in'.

Kolikor se spomnim, se je takrat trend v stripu obrnil iz fantastike v zgodovino in Ivo je to z njemu lastnim slogom registriral. Jaz z znanstveno fantastiko nikoli nisem bil ravno na ti. Ne maram Vojne zvezd, niti Star Treka. Za ZF moraš biti tip, ki ima rad tehnologijo, prihodnost, racunalnike, take reci. Vedno me je bolj zanimala zgodovina, novejša zgodovina oziroma sedanjost. Zdi se mi, da je mogoce o sedanjosti vec povedati skozi preteklost kot pa prihodnost.
Stare zgodbe je vedno mogoce povedati na nov nacin. Obstaja recimo 49 filmov o izobcencu Billyju The Kidu. Prvih trideset je bilo podobnih, potem pa so se zaceli spreminjati. Vsaka nova generacija je v staro zgodbo prinesla nekaj novega, drugacen pogled, ki se ga prejšnji ustvarjalci niso zavedali. V nekaterih filmih lahko prepoznamo uporniško generacijo iz 50. let, drugje je v ozadju nakazana vietnamska vojna, v novejših delih pa lahko prepoznamo Nixona, korupcijo, celo globalizacijo. Ista zgodba lahko ima veliko razlicnih obrazov in resnic. Tudi naša NOB je bila v stripih in filmih kot eno kljucnih obdobij obdelana precej enostransko. Veliko zgodb in pristopov iz tega obdobja še caka, da pridejo na dan.

Tam kjer je v stripih prisotna zgodovina, hitro zadiši po provokaciji...

Lahko je tako, ni pa nujno. Imamo veliko korektnih zgodovinskih stripov. Odvisno od tega, kdo si in kaj hoceš povedati.

Merim na vaš strip 1945.

Pri tem stripu je šlo za nov pristop do žanra partizanskega filma, paradnega jugožanra, ki je bil dolgo casa zabetoniran v isti kalup. Partizanarice so bile v casu mojega otroštva hudo v modi. Kako smo brali Mirka in Slavka in druge junake iz edicije Nikad robom. Potem pa sem zacel opažati, da tem zgodbam nekaj manjka, da so nekaj zamolcale. Šlo mi je na živce, da partizani vedno zmagujejo, da vedno kot za šalo postrelijo ogromno število Nemcev. Ce bi šteli po filmih in stripih, so partizani sami izvojevali zmago nad Švabi. V stripu 1945 sem hotel izzivati, biti provokativen, podirati tabuje. Zato sem na glavo obrnil vse možne partizanske klišeje, s katerimi so me terorizirali in mi zastrupili otroštvo.

Na katere je reagirala tudi takratna politicna oblast.

Ni bilo hudega. Leta 1986, ko je strip izhajal, se je že laže dihalo. Jože Smole je ponergal, da je ta strip absolutno neprimeren, ker partizani padajo kot zajci. Ampak to je bila bolj reklama za strip. Bil je cas, ko se je dalo provocirati, nikoli pa nisi vedel, do kod lahko greš, kdaj se jim bo strgalo in kaj se bo potem zgodilo. Nekaj neprijetnosti sem imel edinole v službi. Nekdo je našel številko Katedre s stripom, jo kot trofejo nosil naokrog, jo molil pod nos in razlagal, glejte, tu je pa Smiljanic napisal 'picka-mu-materina'. Tolikokrat je to ponovil, da je bilo že meni nerodno zaradi rafalnega psovanja. Referentke, ki so bile do tedaj mnenja, da sem cisto v redu fant, so me nenadoma zacele gledati postrani, ceš da tega pa od mene res niso pricakovale. Ampak saj sem provociral, potem pac clovek mora biti pripravljen tudi na posledice.

Nekje ste izjavili: »Pri štiridesetih clovek ne more vec ustvarjati samo zato, da bi provociral...«

Ja, danes me to ne zabava vec. Ne zanima me vec provokacija zaradi provokacije. Vsaj ne v tolikšni meri in na ta nacin. To mi nekateri zamerijo in ocitajo, da sem se pomehkužil, da sem bil vcasih bolj oster. Vendar ne moreš vedno rezati glav in brutalno posiljevati, v stripu seveda. To bi bilo nekako tako, kot bi 50-letni vampasti stari roker poskušal nažigati heavy metal in izpasti mladostno. Danes me pac zanimajo drugacne reci. Zgodbe, sporocilo, karakterizacija, psihologija likov, nov nacin stripovskega izraza… Kogar zanima, naj bere, ce ne, pa ne. Še vedno pa me zanimajo drugacne zgodbe, zgodbe z robom, ki poskušajo na drugacen nacin gledati na našo stvarnost.
Zanimajo vas politicno nekorektne zgodbe. Kaj bi to bilo?
To, kar je v danih okolišcinah problematicno ali nesprejemljivo za neko politicno oblast, elito ali pa kar za vecinsko javno mnenje. To, kar jih jezi. In ravno zaradi politicne nekorektnosti nekega dela to bolj poglobljeno razgalja dolocen sistem in njegove mehanizme manipulacije z nami. Politicna nekorektnost se spreminja, danes je problematicno to, kar bo že jutri zaželeno. Politicno nekorekten je bil strip 1945 v casu umiranja socializma, ceprav se to takrat še ni vedelo. Takrat so se propagirale vrednote, kot so revolucija, delavstvo, samoupravljanje, Tito, partija...danes je to politicno nekorektno. Bogve, kaj bo jutri. Vsak bo enkrat prišel na vrsto.

Kako opraviti s sodobnostjo v stripu?

Gre predvsem za problem pristopa. V glavi moraš razcistiti, kaj hoceš in kako boš to dosegel, še preden narišeš prvo slicico. Videl sem kar nekaj izdelkov svetovno znanih mojstrov stripa, ki so na primeru bosanske vojne gladko pogrnili. Nekateri so jo naredili prevec klišejsko, drugi je sploh niso razumeli, tretji so svoje siceršnje junake zgolj preselili v bosansko vojno... Samo dvema je uspelo: Tomažu Lavricu z Bosanskimi basnimi in Joeju Saccu, ki je ustvaril 225 strani dolg strip Goražde. Sacco ima nenavaden in originalen nacin ustvarjanja stripov. Možakar se odpravi na razlicna krizna žarišca in potem v stripu nariše in napiše, kaj se mu je zgodilo. Pri tem sebe predstavlja kot navadnega bedaka, kar seveda pri bralcu zbuja vecje simpatije, kot pa ce bi se idealiziral. Goražde je originalen, mocan in pretresljiv strip.

Vaši Hardfuckerji so bili zahojeni komunisti, ste kdaj pomislili, da bi naredili strip o kolaborantih ali pa o desnicarjih...?

Ja, sem pomislil na to. Imam v nacrtu, nekje v daljni prihodnosti. Glavni junak bo desnicar in bo imel povsem drugacne vrednote, kot smo vajeni. Pri tem pa ne bo bebec. Dovolj je bilo levicarjev. Vsi junaki so levicarji, vsi filozofi, novinarji, pisatelji in režiserji so bili vedno bolj levo. Moj junak bo nekdanji hipi, ki je v mladosti prisegal na ljubezen, svobodo, enakost med vsemi ljudmi, demokracijo in kar je še levicarske navlake, potem pa se je spreobrnil v svoje nasprotje. Najbrž bo to, po tistem ko bom koncal Meksikajnarje, moj naslednji projekt.

Kakšen pogled na svet pa ima clovek, ki dela stripe?

Po definiciji strip avtorje zanaša nekoliko bolj na levo. Ce toliko let objavljaš pri Mladini, pa sploh. Vsekakor je pri stripu premalo desnicarjev. Nekako jim ne paše medij, se mi zdi. Bi bilo pa lepo, ce bi se v stripih 'prepucavali' s politicnimi nesomišljeniki, tako pa se vsi politicno strinjamo in smo že kar dolgocasni, da ne recem uniformni v svojih stališcih. Sem pogojni levicar. Hinavsko navijam za partizane, dokler mi ni treba nic konkretnega narediti. V kakšno politicno stranko pa ne bi šel, ker je politika hitro pokvarljiva roba. Ideja levicarstva mi je sicer blizu, ampak poglejte, kaj so naredili iz nje v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Sloveniji… Ne, politicna pripadnost ni nobena vrednota.

Kakšne so vrednote strip avtorja?

Strip avtor ne sme imeti vrednot, ker ga ovirajo pri delu. Ko dela, mora biti brezkompromisen, amoralen, onkraj dobrega in zla. Le tako bo ustvaril dober strip.
Ko odloži pero in se vrne v civilno življenje, pa si lahko privošci nabor vrednot, kot so dobrota, zvestoba, prijaznost, ljubezen do socloveka…

Tako kot pri biblijskih zgodbah je tudi pri stripih nujen mocan suspenz?

Ja, zaželen je, poskušaš ga graditi, vendar ni nujno, da ga boš ujel za rep. Ce ti to uspe, je super, ce pa ne, ugotoviš, da je šlo spet samo še za en striparjev egotrip. Pri strip avtorjih je tega ogromno. Iz suspenza je doktoriral Hermann Huppen, avtor, ki je v 70. in 80. letih ustvaril fascinantno napete zgodbe, ki so bile za tisti cas nekaj novega. Ceprav je že v letih, še vedno naredi neverjetne dva do tri barvne albume na leto (jaz komaj spacam enega samega), mojstrsko narisane in pobarvane. Vendar so postale njegove zgodbe scasoma vse bolj pušcobne, utrujene, nekako samozadostne. Cudovite slikice, a brez suspenza.

V Mladini se je prejšni teden zakljucil prvi del vašega najnovejšega stripa Meksikajnarji, ki ste ga pripravljali dolgih deset let.

Nekje sem odkril podatek, da so se šli Slovenci leta 1864 boriti za cesarja Maksimiljana v Mehiko. Ta neznani podatek mi je razgibal domišljijo. Zgodbo sem zacel bolj natancno raziskovati. Odkril sem, da je porocnik Kastelic v Bleiweisovih Novicah objavljal pisma iz Mehike. Hlastno sem prebiral vse, do cesar sem se lahko dokopal. O teh dogodkih sta izšli tudi dve knjigi: ena je Ruplova Maks, ki je bolj metafora o propadu Tita kot pa zgodba o Maksimiljanu in Slovencih, druga pa je Prikazen iz Rovenske Draga Jancarja, katere sporocilo mi ni bilo povsem jasno. Sicer pa je bila zelo zanimiva tema bolj malo obdelana. Vsekakor, sklenil sem, da bom po tej zgodbi naredil strip, sestavljen iz nekaj albumov.

Na pomolu v Rovenski ste med bucanjem morja menda cisto zares zaslišali Maksimiljanov poziv, da je treba zgodbo o Meksikajnarjih povedati...

No, ja, to je bil bolj hec. (smeh) Nisem ravno pristaš mistike, magije in podobnih ciracar, toda pri teh dogodkih je dejansko bilo prisotno precej usodnega. Vsi, ki so sodelovali v tem podjetju, so jo slabo odnesli. Ne bom izdal, kaj se je zgodilo s cesarjem Maksimilijanom in z njegovo Šarloto, njegovemu bratu Francu Jožefu razpade cesarstvo, njegov sin Rudolf stori samomor, njegovo ženo Sisi ubije atentator, tudi Napoleon III. slabo konca, in še in še... Celo Ljubljani, ki je gostila Meksikajnarje, se zgodi potres. Kar je bilo po svoje dobro, saj je iz provincialnega gnezda postala srednjeevropsko mesto. Skratka, nad temi ljudmi je ves cas visel mec nesrecne usode. Marijan je zaskrbljeno konstatiral, da upa, da se tudi nama ne bo kaj slabega zgodilo, ker sva dregnila v to nesrecno zgodbo.

Menda ste bili za potrebe stripa tudi v Mehiki?

Res, leta 1994 sem s kolegom odpotoval na študijski izlet v Mehiko, obiskal mesta, kjer so se potikali Slovenci in Maksimilijan, nabiral literaturo in vsrkoval nacin življenja Mehicanov. Njihov nacin življenja se v teh dobrih stotih letih ni prav dosti spremenil, tradicija je globoko ukoreninjena, globalizacija nekako še ni prišla do njih, vsaj v odrocnih predelih ne. Ohranili so nekaj primarnega, kar je pri nas že zdavnaj izginilo.

In potem?

Potem je bilo treba zastaviti zgodbo. Imel sem zgodovinsko ozadje, Maksimiljana in Slovence, ki so se šli zanj borit v Mehiko, nisem pa vedel,kako bi vse skupaj pretocil v zgodbo. S prijateljem Marijanom Pušavcem, s katerim sem že prej sodeloval, sva pocasi skozi dolge pogovore domislila ton in nacin, kako povedati to zgodbo.
Zgodba poteka dvoplastno, na eni strani je zgodba Maksimilijana, na drugi Antona iz vasi Pod sveto goro, ki leži na obronkih Kamniško-Savinjskih Alp. Ugotovila sva, da je treba narediti kar obsežno ekspozicijo, v kateri bo junak Anton s seboj v Mehiko prinesel svojo predzgodbo, svojo tipicno slovensko krivdo in greh. Ce bi šel kar takoj, na zacetku zgodbe, bi bil to pac zgolj turizem, tako pa sva ga psihološko profilirala, še preden se je odpravil na pot. Mislim, da se nama bo tak nacin obrestoval pozneje, ko bo enkrat v Mehiki. Vecjo težavo sva imela pri Maksimiljanu. To pa zato, ker je ves avstrijski dvorni protokol, etiketo, umetelni nacin izražanja in komuniciranja precej težko prepricljivo predstaviti. Denimo, Maks in Šarlota se, ceprav sta mož in žena, ves cas vikata, tikata se le takrat, ko se znajdeta v trenutkih intime v postelji. Poleg tega avstrijski pompozni bidermajerski kic, obleke, sobane, dekoracijo in kar je še tega ni ravno enostavno risati. Sploh ne zame, ki sem vedno bolj užival v zanikrni, ruinirani scenografiji. Toda v to kislo jabolko je bilo treba ugrizniti.

Koliko so Meksikajnarji podobni vašim prejšnjim stripom in koliko se od njih razlikujejo?

Pri prejšnjih stripih sem precej improviziral. Imel sem sicer ogrodje zgodbe, sproti pa sem marsikaj dodajal, spreminjal, vcasih do konca nisem vedel, kako se bo zgodba koncala. Pri Meksikajnarjih pa je bil scenarij napisan, še preden sem zacel risati. Naredil sem storyboard in osnutke dialogov, ki sva jih potem z Marjanom pilila. Ce so bili prejšnji stripi tek cez drn in strn, kjer nikoli nisem natancno vedel, kaj se bo zgodilo za naslednjo oviro, so Meksikajnarji vnaprej zacrtana trasa, maraton, ki zahteva študiozen pristop in disciplinirano delo. Poleg tega je to moj prvi strip v barvah. Eno petino poti sem že opravil. Še štiri.

V stripu sta uporabila princip A-B, A-B...

A je Maksimilijan, B pa Anton, njuni zgodbi se v posameznih prizorih prepletata. Da ne bi bila zgodba prevec suhoparna in da si glavna junaka ne bi bila prevec vsaksebi, sva pri prehodih z Maksimiljana na Antona ustvarila razlicne povezave: asociativne, vizualne, verbalne... Vcasih z rdeco barvo, besedo, enkrat se celo srecata na ulici...

Zakaj so se slovenski fantje odlocili, da gredo v Mehiko?

Nekateri zaradi denarja, drugi zaradi nesrecne ljubezni, tretje so privabile obljube o ženskah, zemlji in denarju, ki ga bodo deležni v Mehiki po odsluženi vojašcini. Vendar je bilo veliko takih, ki so šli iz cistega navdušenja, veselja. Ti fantje so se šli borit za cesarja iz idealisticnih, ne pa zgolj pragmaticnih nagibov. Vse za vero, dom, cesarja. Ljudje so takrat verjeli v te reci in tudi svojega cesarja iskreno ljubili. Tudi Maksimilijan je šel v Mehiko iz plemenitih razlogov. Hotel je ustvariti svojo deželo Utopijo, v kateri bodo vsi ljudje srecni, pošteni in enakopravni. To je bila morda zadnja velika romanticna pustolovšcina. Kasneje se je svet znebil teh iluzij, postal bolj cinicen in pragmaticen.

Prejšnji teden smo prebrali zadnjo epizodo prvega dela. Kdaj štarta naslednji del, v ponedeljek?

Se šalite?! Saj sem komaj tega koncal. Nic še nimam narisanega. Zdaj bo v Mladini izhajal drug strip, med tem casom bom narisal kakega pol stripa, da bom imel prednost. Cez kakega pol leta, verjetno jeseni bom spet na vrsti.

Koliko casa potrebujete, da narišete dve tabli, ki potem izideta v casopisu?

Na zacetku sem potreboval štirinajst dni, proti koncu pa med sedem in deset dni. Obenem je treba sproti še obdelovati dialoge, preverjati v virih, kako je bil na primer Maksimiljan ob dolocenih svecanih priložnostih oblecen, kaj je nosila Šarlota. Ženske rade za vsako priložnost menjajo obleke, letne, zimske. Take reci pokurijo veliko casa.

Zakaj barvate na roke, ne pa z racunalnikom?

Ce bi barval z racunalnikom, bi izgledalo nekako tako kot pri zgodovinskih filmih, kjer uporabljajo posnetke iz helikopterja. Sicer ne opaziš takoj, ampak nekako cutiš, da nekaj ne klapa. Nenaravno. Presodobno.

V Meksikajnarjih ste doslej narisali samo dva prizora golote in nakazane spolnosti. Kako to, ko pa ste pri prejšnjih stripih servirali cisto pornografijo?

Evo, spet ni dobro, kakorkoli obrnem. Prej so mi vedno ocitali, da rišem prevec packarij, zdaj pa pravite, da je premalo seksa. Zdi se mi, da za takšno vrsto zgodbe ekscesna seksualnost ni primerna. Z Marijanom sva se pogovarjala o tem in sva prišla do tega, da je najbolje biti zmeren. Na koncu koncev gre za razmerja ljudi, ki se imajo radi. Kakšen seks pa naj imajo? Pri avstrijski natakarici sem sam spolni akt preskocil, ker stvar gledamo iz Antonovega zornega kota. Ker je bil možak tako pijan, se samega akta sploh ne spomni, ker je imel pijanski blackout, izgubo spomina. Samo dejanje se mi ni zdelo tako pomembno, bistveno je, da je Anton zaradi tega zamudil vlak.
No, ja, naj namignem, da so pred nami še štirje albumi in da tu še nisva rekla zadnje besede.

Drugi prizor je na terasi rezidence na otoku Lokrumu, ko se Maksimilijan in Šarlota gola v mesecini naslanjata na ograjo...

V tem prizoru je šlo za mešanje seksualnega poželenja z željo po oblasti in moci. Maksimiljan si je vseskozi želel biti cesar, bil je tudi pametnejši in sposobnejši kot njegov brat Franc Jožef. Skratka, Maks in Šarlota sta se rajcala s cesarskim položajem, to je bil njun afrodiziak. V seksualni igrici na terasi ga ona nagovarja s cesarjem, on pa sanjari, kako bo poveljeval Mehiki... V tem se mi zdi tudi korak naprej, razvoj od tiste umazane seksualnosti, ki sem jo v stripih prakticiral prej.

Pri vaših prejšnjih stripih so bili koti, v katere ste lovili seksualne prizore, zelo privlacni.

Govorite na splošno o kotih v stripu ali pri seksu? (smeh)

O perspektivi.

V stripih obstajata dva nacina obravnavanja spolnosti. Eden je tako imenovani umetniško-romanticni, kjer se zadeve skrivajo, drugi je pornografski, kjer zadeve cimbolj nazorno pokažejo. Pri prvem ustvarjalci igrajo na custva, pri drugem pa na to, da se vse vidi. Oba pristopa postaneta cez cas dolgocasna, ker sta zaprta v svoj okvir. Meni je bila zabavna kombinacija obeh oziroma še bolj to, da se trudim najti pri tako bogato obdelani temi, kot je seks, nekaj novega. Eden od razlogov, zakaj se ukvarjam s stripom, je tudi iskanje novega jezika, drugacnega pristopa, kako na nov nacin povedati staro zgodbo. Ne maram se ponavljati.
Bojim pa se, da še vedno nisem razumel vašega vprašanja.

Akti ženskih likov v stripih so vedno natancno in graciozno izrisani. Pokoncne prsi, ravno prav zaobljena zadnjica... Avtorji vede poudarjate, kakšen je ideal lepotice, ki si jo želite?

Razkrinkali ste nas in naše umazane fantazije. Kaj moremo, nikakor se ne moremo upreti impulzu, da rišemo ženske, ki so nam všec. Priznam, Šarloto pri Meksikajnarjih sem kar precej spremenil. Takrat je veljala za eno najlepših žensk v Evropi, vendar po današnjih merilih ne bi bila ravno miss Avstro-Ogrske. Zato sem jo malo posodobil in naredil bolj privlacno. Kakšna je bila brez obleke, pa itak nihce ne ve. Lahko jo narišeš tako, da je všec tebi. Ali pa takšno, da je všec mnogim.

Kot na primer Modesty Blaise.

Bila je res nekaj posebnega s tistim svojim špicastim modrcem. Madonna ga je kasneje ponovno uporabila na svoj nacin. Jim Holdway je Modesty znal narisati zelo privlacno, vendar nikoli nic ni pokazal, samo nakazal. John Travolta v Šundu bere Modesty na stranišcu, tik preden ga Bruce Willis prerešeta.
Sicer pa so obline v stripih praviloma idealizirane. Hermann je nekoc izjavil, da preprosto ne more narisati ženske z majhnimi. Svet v stripih je skrojen po okusu avtorja. V stripu je vse mogoce. Lahko postaneš idealen junak, lahko dobiš idealno žensko, lahko potuješ na idealne kraje. Zame sta to ameriška pušcava in Mehika.

Ostaniva pri ženskah. Zakaj imajo v vaših stripih vecinoma stranske vloge, spet podobno kot v vesternih?

Ali midva delava intervju za Sobotno prilogo ali Playboy? Nekako si ne predstavljam, da bi imele v mojih stripih ženske glavno vlogo. Tisti redki vesterni, kjer so ženske taglavne (Calamity Jane, Cat Balou), delujejo smešno in izumetniceno. Okej, razen izjemnega, kultnega Johnny Guitar, kjer Joan Crawford pokaže, da je je vec v hlacah kot Sterlinga Haydna, ki sploh ne nosi pištole, kar pomeni, da sploh ni pravi moški. Kakorkoli, vesterni so moški svet, v katerem ženske rabijo za okras, uporabo ali kot šcit pred kroglami. Kaj je ženska v klasicnem vesternu?

Nagrada!

Ce bo junak premagal svoj strah, nasprotnike in prehodil pot, ki jo moški pac mora prehoditi, je ženska zanj nagrada. Ponavadi gre za uciteljico, ki bo znala ukrotiti volka v njem in ga civilizirala. Iz pušcave, kjer spi in laja v luno, ga bo spravila v topel dom, namesto pištole mu bo v roke porinila motiko, namesto flaše z viskijem bo dobil posodo za molžo mleka. V starih vesternih so junaki na to pristajali. V novejših pa ne vec. Ali ženske že prej odpadejo ali pa junak umre.

Zakaj ne bi ustvarili stripa, kjer bi bil glavni junak – ženska?

Nisem še pomislil na to. Težko bo šlo, clovek ponavadi govori o stvareh, ki jih pozna. Jaz pa ženske, njihove motivacije in nacina razmišljanja ne poznam zares, globinsko. Ne toliko, da b lahko drugim solil pamet o njih. Nikoli ne vem, kako bodo reagirale v naslednjem trenutku. Vedno me presenetijo. Moški in ženske ne živimo na istem svetu, ampak v razlicnih galaksijah. Ampak drugace ne bi bilo zanimivo. Ženske poznam le toliko, da vem, kaj bo rekla, ce bom razbil kozarec. A vseeno ne dovolj, da bi jo interpretiral v stripu.

Ste pomislili, da bi Meksikajnarje pokazali zadnjemu habsburškemu prestolonasledniku Ottu von Habsburgu?

To bi bilo lepo. Skupaj bi obujala spomine na stare dobre monarhicne case.

Patricija Malicev

Jack the Black.

Edited by - mike on 20/02/2006 23:43:17

mcn
Advanced Member



Croatia
6666 Posts

Member since 28/12/2002

Posted - 21/02/2006 : 08:25:10  Show Profile Show Extended Profile  Visit mcn's Homepage  Send mcn a Private Message
Odliccan intervju! Mike, imass link?

mcn

Dnevno svježe strip-vijesti na http://qstrip.blog.hr ; recenzije knjiga i stripova na http://mcn.blog.hr *** Q STRIP 10 na svim kioscima! *** CCEtvrtkom: SERGEJ na www.zmcomics.co.yu ***Petkom: MARTINA MJESEC na www.stripovi.com i nova KVINTALOVA TJEDNA KARTICA u Strip Vestima (www.zmcomics.co.yu)!
Go to Top of Page

dule_car
Advanced Member



Slovenia
4193 Posts

Member since 01/05/2003

Posted - 21/02/2006 : 08:29:18  Show Profile Show Extended Profile  Send dule_car a Private Message
kje so kake slikce, tole je kot ples brez muzike?:))...

to e to

---there is no spoon--- (a viljuske?)

Go to Top of Page

GGG
Senior Member



Slovenia
2481 Posts

Member since 08/11/2003

Posted - 21/02/2006 : 11:25:12  Show Profile Show Extended Profile  Send GGG a Private Message
quote:
Originally posted by dule_car

kje so kake slikce, tole je kot ples brez muzike?:))...

to e to

---there is no spoon--- (a viljuske?)





Zacne se tu http://www.mladina.si/tednik/200530/clanek/kul-strip--zoran_smiljanic__marijan_pusavec/, potem pa so desno zgoraj povezave za naslednje dele
Go to Top of Page

dule_car
Advanced Member



Slovenia
4193 Posts

Member since 01/05/2003

Posted - 21/02/2006 : 12:05:55  Show Profile Show Extended Profile  Send dule_car a Private Message
hvala, zanimljivo...

to e to

---there is no spoon--- (a viljuske?)

Go to Top of Page

mike
Senior Member

Slovenia
2803 Posts

Member since 04/11/2001

Posted - 21/02/2006 : 14:19:35  Show Profile Show Extended Profile  Send mike a Private Message
>Mike, imass link?

Nemam direktan. Trebas na http://www.delo.si/, onda na Sobotna priloga (levo dole) i prijava (jednostavno je). I tako po zelji izaberes html ili pdf verziju clanaka :).

Budi dobar pa me jos jednom stavi na blog (u kako legne vidjeti svoj nick :). Jos malo pa cu medju velike ribe .

Jack the Black.
Go to Top of Page
  Previous Topic Topic Next Topic  
 New Topic New Poll New Poll
 Topic Locked
Jump To:
forum.stripovi.com © 2000-2002 Snitz Communications Go To Top Of Page
This page was generated in 0.28 seconds. Snitz Forums 2000