| Author |
 Topic  |
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
|
|
Peyo
Advanced Member
Croatia
10348 Posts
Member since 28/10/2005 |
 Posted - 23/06/2020 : 10:41:08
|
| Nikad prežaljeni Devlić i mnogi sjajni autori su se pojavili u tom razdoblju zahvaljujući Poletu, YU-stripu i drugim časopisima i revijama. |
 |
|
|
ivanl
Advanced Member
Croatia
15786 Posts
Member since 24/04/2012 |
Posted - 23/06/2020 : 12:15:59
|
Polet je kriv za sve!
Svih pet tadasnjih godisnjih nagrada su zasluzeno dobili odlicni stripovi. |
Los cukar na fritulama! |
|
|
|
Vlaadisha
Advanced Member
USA
3513 Posts
Member since 21/07/2004 |
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
|
|
Peyo
Advanced Member
Croatia
10348 Posts
Member since 28/10/2005 |
Posted - 24/06/2020 : 13:21:57
|
quote:
Originally posted by ninel
Kasnije su svi nagrađeni stripovi izašli u posebnom broju Striponona.
 
Nikad za ovo ni čuo, ni vidio!
Kako se to moglo nabaviti? |
|
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
|
|
Peyo
Advanced Member
Croatia
10348 Posts
Member since 28/10/2005 |
|
|
Vlaadisha
Advanced Member
USA
3513 Posts
Member since 21/07/2004 |
|
|
Poli
Advanced Member
Slovenia
38067 Posts
Member since 26/10/2007 |
|
|
ivanl
Advanced Member
Croatia
15786 Posts
Member since 24/04/2012 |
Posted - 24/06/2020 : 16:49:09
|
quote:
Originally posted by Peyo
quote:
Originally posted by ninel
Kasnije su svi nagrađeni stripovi izašli u posebnom broju Striponona.
Nikad za ovo ni čuo, ni vidio!
Kako se to moglo nabaviti?
E sad ti se cudim. Sto je u stvari dokaz da se ima sto nauciti sve do kraja zivota. Bilo ga je normalno za kupiti krajem osamdesrtih. Moralo bi ga se lako nabaviti i danas. Moram vidjeti gdje sam ga ja zametnuo... |
Los cukar na fritulama! |
|
|
|
Peyo
Advanced Member
Croatia
10348 Posts
Member since 28/10/2005 |
Posted - 24/06/2020 : 17:12:12
|
quote:
Originally posted by ivanl
quote:
Originally posted by Peyo
quote:
Originally posted by ninel
Kasnije su svi nagrađeni stripovi izašli u posebnom broju Striponona.
Nikad za ovo ni čuo, ni vidio!
Kako se to moglo nabaviti?
E sad ti se cudim. Sto je u stvari dokaz da se ima sto nauciti sve do kraja zivota. Bilo ga je normalno za kupiti krajem osamdesrtih. Moralo bi ga se lako nabaviti i danas. Moram vidjeti gdje sam ga ja zametnuo...
Moguće je i da me izdaje pamćenje.
Ovog Kordeja imam u više revija i knjiga, kao i Matakovića.
Amaliettija imam u zasebnoj slovenskoj knjizi, tako da je moguće da sam zbog toga ovo zaobišao iako se ne mogu sjetiti te knjižice. |
|
|
|
ivanl
Advanced Member
Croatia
15786 Posts
Member since 24/04/2012 |
Posted - 24/06/2020 : 17:26:08
|
Ja imam jedno zasebno izdanje Amaliettievog stripa, ali uopce nije slovensko. Ne mogu se sjetiti tko ga je izdao i kada...
Da moguce je da odlazi memorija. Pun je program totalno vise... |
Los cukar na fritulama! |
Edited by - ivanl on 24/06/2020 17:28:05 |
|
|
|
Peyo
Advanced Member
Croatia
10348 Posts
Member since 28/10/2005 |
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
Posted - 24/06/2020 : 18:22:24
|
quote:
Originally posted by ivanl
Ja imam jedno zasebno izdanje Amaliettievog stripa, ali uopce nije slovensko. Ne mogu se sjetiti tko ga je izdao i kada...
Da moguce je da odlazi memorija. Pun je program totalno vise...
1989 godine Amaliettijev sin Peter izdao je Pet očeva u albumu u srpskohrvatskom jeziku,
računajući na veliko jugoslovensko tržište, ali zbog poznatih događaja u bliskoj budućnosti,
album je prošao gotovo nezapaženo. Inače je samo izdanje jako loše, izgleda ko neki pirat,
sa mekim koricama, lošim papirom i štampom, užasnom naslovnicom i lošim prevodom.
Ali nije isti kao u Stripononu. Tamo je strip na 28 stranica, a za albumsko izdanje ga je
Marjan Amalietti još dopunio sa nekim ne baš scenaristički najboljim stranicama, tako da
je ipak najbolje izdanje Očeva na srpskohrvatskom u Stripononu. 2014 godine je u istoj
izdavačkoj kući izašlo još integralno izdanje na slovenačkom jeziku sa dve verzije Očeva,
onu iz Striponona, te još kolorisana albumska verzija. Amalietti je bio inače sjajan kolorista,
ali je ovaj kolor, kojeg je radio akvarelom i temperom na crnobele fotokopije, jako loš.
[url=https://imgbb.com/] [/url] |
http://www.youtube.com/watch?v=SSRVtlTwFs8&feature=related |
|
|
|
ivanl
Advanced Member
Croatia
15786 Posts
Member since 24/04/2012 |
Posted - 24/06/2020 : 18:33:57
|
| E da, ovaj ja imam. Jest losija je izvedba albuma, ako se ovo moze nazvati albumom, ali jako mi je dobar taj strip. |
Los cukar na fritulama! |
|
|
|
alexts
Advanced Member
Serbia
8001 Posts
Member since 25/09/2005 |
|
|
Vlaadisha
Advanced Member
USA
3513 Posts
Member since 21/07/2004 |
|
|
Macon
Senior Member
Slovenia
1408 Posts
Member since 18/03/2005 |
Posted - 24/06/2020 : 20:36:55
|
Imamo li još nešto novo što još ne znamo? Možda iz godine 1975 ili 1962?
Slažem se sa alexts, da je lošiji strip od ostalih, posebno scenarističko. Ali sama stilistika crteža Amaliettija je vrlo svoja. Zanimljivo je, da je uglavnom crtao žene (kitaste ko Nadia Comaneci dok je osvajala medalje ali ajde). Sexi su ko pas Rexi. |
www.maconcomics.com |
Edited by - Macon on 24/06/2020 21:05:12 |
|
|
|
ivanl
Advanced Member
Croatia
15786 Posts
Member since 24/04/2012 |
Posted - 25/06/2020 : 12:54:15
|
quote:
Originally posted by alexts
Preterano nasilan strip. Lošiji od ostalih pomenutih, primetno.
Pretjerano nasilan, da, ali samo zato sto je to moguca bolna i ruzna stvarnost.
Losiji od ostalih spomenutih, da, jer su to sve mestri od crtanja, i poslije se visekratno dokazali, ali covjek je imao neki svoj totalno drugaciji stil, i ne zaboravi da je ovo 88-e bilo kao udarac u zeludac. |
Los cukar na fritulama! |
|
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
Posted - 25/06/2020 : 17:32:05
|
Moja recenzija stripa Pet očeva Neninog deteta (ako razumete slovenački).
Crveni tekst je frka oko nagrade.
Zločin, kazen in seks
Pet očetov Neninega otroka je brez dvoma najbolj feminističen strip v slovenski zgodovini, ki pa ga je narisal – moški. Marjan Amalietti je ustvaril psihološko mojstrovino o zlorabljenih ženskah, ki ne zaupata državnim institucijam, temveč vzameta pravico v svoje roke.
Ženske so bile v stripu vedno nekoliko zapostavljene, glavni junak realističnega stripa, ki se je pojavil v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bil seveda moški, ki se je predvsem s pomočjo mišic (manj pa pameti) in takšnega ali drugačnega orožja, pač značilnega za čas, v katerem se je zgodba dogajala, boril proti raznoraznim nepridipravom in zlikovcem v vseh zgodovinskih obdobjih, od kamene dobe do znanstvene fantastike.
Seveda bi mu bile v takih situacijah dotične ženske samo v napoto, da pa glavni junak ne bi izpadel preveč gejevsko (navadno je vandral skupaj s kakšnim bolj ali manj nespretnim kompanjonom, da je prišla njegova superiornost še bolj do izraza), ga je doma čakalo dekle s statusom večne zaročenke, katere edina naloga je bila nesebična skrb za bodočega moža, seveda z občasnimi izbruhi ljubosumnosti, kajti za postavnim mladcem so se stripovske lepotice, ki jih je bodisi reševal iz sovražnikovih krempljev ali pa kar tako srečeval na svoji pustolovski poti, prav nesramno metale. Človek bi moral biti iz železa, da bi se jih ubranil, naši junaki pa so bili iz čisto navadnega roto papirja, tako da so se kaj zlahka vneli (kar pa za moškega v patriarhalni stripovski družbi ni bila ne vem kakšna napaka, prej vrlina), kljub temu pa so se vedno vračali k svojim izvoljenkam, Flash Gordon k Dale, Tarzan k Jane, Mandrake k Nardi, Fantom k Diani, Princ Valiant k Aleti itn.
V liberalnih šestdesetih letih je na Zahod pljusknil tretji val feminizma (prvi se je pojavil sredi devetnajstega stoletja z legendarnima abolicionistkama in aktivstkama za pravice žensk, Susan Anthony in Elizabeth Stanton na čelu, drugi pa na prelomu stoletja v podobi ameriških sufražetk), ki je svoj vrhunec doživel v času hipijevskega gibanja, otrok cvetja, psihedeličnega rocka, svobodne ljubezni, študentskih nemirov in protestov proti vietnamski vojni. Seveda tudi strip ni bil imun na nove družbene pojave, v Ameriki se je pojavil underground, ki je ril pod tabuji potrošniške kapitalistične družbe in brez rešpekta proti državnim institucijam in tradicionalnim vrednotam z veliko mero spolnosti in nasilja spodkopaval konvencionalnost in komfortnost t. i. american way of life.
Ženske v stripu niso bile več samo dekorativne statistke in objekt moškega poželenja, ampak polnopravne članice stripovskega univerzuma, kar se je poznalo tudi pri klasičnem avanturističnem stripu, saj so se enakovredno kosale z moškimi protagonisti in nemalokrat prevzele tudi glavno vlogo. In če so se moški zanašali predvsem na svoje mišice, je bilo najmočnejše žensko orožje njihovo senzibilno telo, ki so ga, osvobojene vseh seksualnih predsodkov, s pridom uporabljale proti šovinističnim nasprotnikom v boju za enakopravnost spolov in svobodno ljubezen. Pri nas so bile verjetno najbolj poznane ženska različica Jamesa Bonda, Modesty Blaise Petra O'Donnella (1963) iz novosadske Stripoteke, twiggyjasta angleška manekenka Tiffany Jones (1964), ki je v bila celoti delo ženskih rok, scenaristke Jenny Butterworth in risarke Pat Tourret, iz ljubljanskega Zvitorepca ter galaktična princesa Uranella (1966) Floriana Bozzija iz zagrebškega Super stripa, sicer neposreden italijanski odgovor na francosko megauspešnico Barbarello (1962) Jean-Clauda Foresta. Slednja je nastala po liku seksualne ikone petdesetih in šestdesetih let, Brigitte Bardot, režiser Roger Vadim, njen prvi mož, pa je leta 1968 po stripu posnel istoimenski film, v katerem je glavno vlogo odigrala – Jane Fonda.
Nasploh so bolj ali manj znane igralke in pevke navdihnile precej eminentnih striparjev, Italijan Guido Crepax je senzibilno in seksapilno fotografinjo Valentino (1965) narisal po vzoru zvezde ameriškega nemega filma Louise Brooks, njena zvočna kolegica Barbara Leigh je bila model za krvoželjno Vampirello (1969) Forresta Ackermana in Trine Robbins, belgijski risar Guy Pellaert, sicer začetnik in najbolj znani predstavnik poparta v stripu pa je v svojem psihedeličnem slogu upodobil francoski šansonjerki in igralki Sylvie Vartan in Françoise Hardy v likih Jodelle (1966) in Pravda (1967). Popartovske stripe sta ustvarjala tudi Francoz Nicolas Devil, ki je leta 1967 objavil prvo epizodo Sage de Xam in Nizozemec azijskega porekla The Tjong-Khing, pri nas poznan predvsem po znanstveno fantastični seriji Arman in Ilva, s feminističnim stripom Iris iz leta 1969, v katerem je svojo vesoljsko odisejo začela tudi dolgonoga britanska lepotica Scarth Luisa Roca in Jo Addams. Omeniti velja vsaj še satirično avanturistični strip o bogati dedinji Paulette (1970) Wolinskega in Picharda, ki se v sedmih albumih obilno in prav kandidovsko ponorčujeta tako iz pogrošnih ljubezenskih in pustolovskih romanov kot iz kapitalističnega sistema in francoske patriarhalne družbe nasploh.
Sicer pa se je era avanturističnega stripa začela z – žensko. Pred roto junaki, ki obeležujejo zlato dobo ameriškega stripa, Supermanom (1938), Princem Valiantom (1937), Fantomom (1936), Flashom Gordonom (1934), Jungle Jimom (1934), Tarzanom (1929) in Buckom Rogersom (1928) je bila namreč junakinja Connie. Rodila se je na predvečer velike gospodarske krize leta 1927 izpod peresa Franka Godwina, zato ni čudno, da je bila lepa plavolaska kot humanitarna delavka striktno na strani ponižanega in obubožanega delavskega razreda. Njen socialni pogum in boj proti brezobzirnim dobičkarjem pa se je zdel urednikom preveč radikalen in celo socialističen, zato je kaj kmalu začela več pozornosti kot drugim namenjati sebi in svoji zunanjosti ter se od družbeno angažirane aktivistke prelevila v klasično pustolovsko roto junakinjo. Najprej je delala kot novinarka, pa detektivka in celo pilotka dokler ni končala kariere kot filmska zvezda, kar je bil na predvečer konca druge svetovne vojne njen labodji spev, saj zaradi vedno slabših zgodb, dialogov in zapletov ni več mogla konkurirati z moškimi junaki. S tem je zakoličila vlogo sicer aktivne, vendar neangažirane ženske, ki je v petdesetih letih izgubila še tisti ščepec pustolovskega duha, ki ga je imela in se posvetila predvsem ljubezenskim in romantičnim odnosom. Tako so prišle na sceno junakinje kot Juliet Jones (1953) fotorealističnega Stana Drakea, Judy (1953) in Carol Day (1957) naturalističnega Davida Wrighta ali Mary Perkins (1957) osladnega Leonarda Starra, ki jih je moških šovinističnih spon in zatrte družbene aktivnosti osvobodila šele seksualna revolucija v šestdesetih letih.
Pri nas se je iz dotičnih sentimentalnih ženskih stripov sijajno ponorčeval Kostja Gatnik s »pop ljubezensko podzemeljsko kriminalko« Srce, ki ljubi v Stopu leta 1970, v kateri je trivialno ljubavno štorijo v slogu takrat izjemno popularnih Anteninih zgodb nadgradil s kolažno risbo v slogu poparta, ki bi mu ga zavidal celo sam Guy Pellaert. Seksualno revolucijo pa je leta 1971 izpeljala kmečko zala, rdečelična in postavna Mirkica, ki je na oddaljenem planetu Fobosu premagala reakcionarne Cegloglavce v Gatnikovi znanstveno fantastični satiri OOOPA po scenariju Milana Jesiha v Pavlihu, v katerega sta petnajst let pozneje samozavestno vkorakali tudi Amaliettijevi urbani feministki Kora in Dora. Intrigantni lepotici v simpatičnem krimiču z duhovitimi dialogi, ki v bondovskem slogu z obilo akcije in dinamičnih prizorov rešita naivno bogataško razvajenko iz krempljev ugrabiteljev, razkrinkata spletkarskega zaročenca in spotoma razbijeta še mafijsko tolpo, pa sta bili samo generalka za Amalittijevo veliko predstavo Pet očetov Neninega otroka.
Primerjava z gledališčem seveda ni zgolj naključna, namreč, v obeh delih nastopajo isti akterji v podobnih vlogah, a z različnimi imeni. Kora in Dora tako postaneta Mara in Nena, tokrat ne več v vlogi akcijskih detektivk, pač pa čisto običajnih deklet, ki ju na osamljenem kolovozu na poti domov prestreže tolpa petih motoristov in ju brutalno posili. Mara med krčevitim upiranjem v medsebojnem obračunu z enim od posiljevalcev izgubi oko, Nena pa čez devet mesecev v zameno dobi otroka. Punci, ponižani in razžaljeni, pa, namesto da bi posiljevalce prijavili policiji in čakali na uradno obsodbo (če bi seveda do nje sploh prišlo), vzameta pravico v svoje roke in se maščujeta tipom tako, da jih drugega za drugim kastrirata. »Sicer pa to ni bilo maščevanje,« reče na koncu Mara Neni, »to je bil zločin, ki sva ga ostali dolžni. Vedno je najprej zločin in potem kazen. Midve pa sva bili kaznovani, še preden sva storili zločin, zato sva ga morali izvršiti naknadno. Kajti biti ženska ni zločin!« »Res je, draga,« odgovori Nena in jo strastno poljubi na usta.
Poleg intrigantne zgodbe o ženski emancipaciji in genialnega zaključka o zločinu in kazni, ki bi mu ga zavidal tudi sam Dostojevski, je Amalietti porušil še eno tabuizirano temo v slovenskem realističnem stripu, ki je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih včasih samo nakazana, nikoli pa eksplicitno prikazana, namreč istospolno ljubezen. Glavni junakinji se tako v stripu povsem svobodno in brez predsodkov prepuščata ljubezenskim aktivnostim v postelji in tudi sicer si na vsakem koraku izkazujeta izlive nežnosti.
Seveda pa to ni edini Amaliettijev strip z erotičnim nabojem. Leta 1971 je v Zvitorepcu objavil odlično adaptacijo pegaste razposajenke Astrid Lindgren, Pike Nogavičke, v kateri je že našel svoj prepoznaven stil in ljubezen do risanja dekliških in ženskih likov. V osemdesetih letih se je posvečal najstniškim štorijam v Pionirskem listu z Bredo (1982), Omaro tete Mete (1983) in Ljubezensko zgodbo (1989), v katerih smo lahko mulci v mladinskem stripu prvič videli (napol) gole vrstnice v različnih, dokaj razgaljenih položajih, s čimer je razbil konservativni mit o škodljivem vplivu erotike med šolsko populacijo. Jasno, da si danes niti predstavljati ne moremo, da bi se v mladinskih revijah pretegovala pomanjkljivo oblečena dekleta, ampak takrat so bili pač drugačni, bolj liberalni časi. Poleg tega je bil Amalietti tudi odličen kolorist, kar je razvidno iz sijajno pobarvane že prej omenjene Omare ter nedokončanih Veselih počitnic, ki pa so do zdaj izšle žal samo v črnobeli verziji. Če je bila seksualnost v prejšnjih stripih samo povod za intrigantne zgodbe, pa je v Počitnicah, njegovem zadnjem in nedokončanem albumu, sama sebi namen. Zgodbe je namreč samo toliko, da lahko v njej prikaže različne spolne variante, kot se za dober pornič tudi spodobi.
Kvaliteto in revolucionarno sporočilo Amaliettijevega dela so prepoznali tudi v širšem jugoslovanskem prostoru, saj je Pet očetov Neninega otroka kot prvi slovenski strip leta 1989 v Zagrebu prejel najvišje jugoslovansko priznanje, Poletovo nagrado. Leto prej pa je dobil tretjo nagrado na skupnem beograjskem natečaju NONa (Nedeljne omladinske novine) in Stripoteke. Zoran Djukanović, eden od članov žirije (ki je Očete lobiral za prvo nagrado) je takrat zapisal, da je bil strip štiriinšestdesetletnega Amaliettija, do takrat sicer popolnoma neznanega v svetu jugoslovanskega stripa, najprijetnejše presenečenje natečaja. Seveda pa vsi niso bili istega mnenja. Bivši novokvadratovec in takratni urednik Patka, Krešimir Zimonić, v stripu ni videl »umetniškega prikaza nekega bizarnega dogodka«, kot je pisalo v obrazložitvi žirije, ampak zgolj prikaz sadističnega nasilja. Kmalu po objavi v posebni števiki NONa, StripNONu, je Amalietti umrl, tako da je Poletovo nagrado dobil posthumno, kar je sprožilo burne reakcije nekaterih kritikov (denimo Jureta Ilića iz Večernjega lista, ki je zapisal, da bi si nagrado bolj zaslužil živi Lavrič z Diarejo, če jo je že na vsak način moral dobiti kakšen Slovenec), ker pač niso razumeli, da avtorsko delo tudi po avtorjevi smrti živi naprej.
Amalietti je narisal dve verziji Očetov, prvo krajšo, na osemindvajsetih straneh in z izrazitim grafizmom, nasičenim s šrafurami, za katero je dobil tudi nagrado, ter drugo, daljšo verzijo, ki je premierno izšla leta 89 v obliki broširanega albuma s prečiščeno risbo in dodatnimi šestnajstimi stranmi, na katerih pa je skorajda brez potrebe raztegnil odlično koncipirano zgodbo. V pričujoči, tehnično dovršeni knjigi iz leta 2014, ki bi si jo mojster Amalietti zaslužil že davno prej, so trije stripi, črnobela Kora in Dora in krajša verzija Očetov ter daljša in kolorirana slednjih. Avtor je namreč prečiščeno verzijo še pobarval, vendar pa navkljub njegovemu senzibilnemu čutu za barve rezultat ni ravno bleščeč. Za razliko od sijajno koloriranih Omare in Počitnic (da njegovih otroških ilustracij sploh ne omenjam), ki jih je barval direktno na akvarelni papir, se je pri Očetih zadovoljil z ne ravno najboljšimi fotokopijami, kar seveda ni prineslo želenega učinka razkošja barv, ki smo ga bili vajeni pri njemu. Kljub temu pa je sama knjiga v celoti narejena izredno dobro in nam odlično prikaže del najbolj intrigantnega Amaliettijevega opusa v zadnjih letih življenja.
Sicer pa se je Marjan Amalietti rodil v Ormožu leta 1923. Gimnazijo je začel obiskovati v Mariboru, končal pa jo je sredi vojne vihre v Jagodini, kamor ga je z družino izgnal nemški okupator. Po maturi se je priključil partizanom in se kot mulovodec udeležil tudi znamenite bitke na Neretvi. S stripom se je začel ukvarjati že v petdesetih letih, ko je med študijem arhitekture za Pavliha risal pasični strip Gregor Tisiglavca. Tudi drugače je bil zelo navezan na Pavliha, saj je v njem kontinuirano objavljal družbeno aktualne karikature, ki so bile poleg stripov in ilustracij njegova največja strast. Mož, ki je ljubil ženske, kot ga je duhovito in pronicljivo označila Irena Čerčnik v Celjskem katalogu iz leta 1996, pa se je šele zadnje desetletje svojega življenja intenzivno ukvarjal s svojim najljubšim žanrom, erotičnim stripom (čeprav je tovrstne ilustracije risal že prej, spomnimo se samo odličnega Dekamerona) in slikarstvom, pri katerem nezanemarljiv opus poleg velikih nadrealističnih kompozicij zavzemajo manjši formati z erotično motiviko. V zgodovino slovenskega stripa pa se je za vedno zapisal kot mojster ženskega akta in oče petih očetov Neninega otroka.
|
http://www.youtube.com/watch?v=SSRVtlTwFs8&feature=related |
Edited by - ninel on 25/06/2020 17:37:45 |
|
|
|
Vlaadisha
Advanced Member
USA
3513 Posts
Member since 21/07/2004 |
Posted - 25/06/2020 : 18:06:14
|
quote:
Originally posted by ninel
če jo je že na vsak način moral dobiti kakšen Slovenec
ovo je iliceva konstrukcija? jasno, nacionalni kljuc itd, ali u stripu? |
|
|
|
ninel
Senior Member
Serbia
1583 Posts
Member since 16/11/2004 |
|
|
Topic |
|
|
|
Poletova nagrada za strip
[/url]
[/url]
[/url]
[/url]
[/url]
[/url]
[/url]
.